English

Grb celjskih grofov: tri zlate šesterokrake zvezde na modrem polju

Celjski grofje · 1341–1456

Grofica

Tri celjske grofice. Cesarica, ženska, ki ji rodbina ni odpustila, in srbska princesa, ki jih je preživela vse.

Prolog

Rodbina s tremi zvezdami

Cesar Ludvik Bavarski je 16. aprila 1341 v Münchnu Friderika Žovneškega, iz rodbine nižjih plemičev iz Savinjske doline, in njegove naslednike povzdignil v celjske grofe. V manj kot stoletju so postali ena najmogočnejših rodbin Srednje Evrope in leta 1436 so bili povzdignjeni v državne kneze Svetega rimskega cesarstva. Dvajset let pozneje je moška linija izumrla, njihove posesti pa so pripadle Habsburžanom.

Njihov grb, tri zlate zvezde na modri podlagi, so leta 1322 prevzeli po Vovbrških grofih, ko je ta rodbina izumrla in je bil Friderik kot nečak zadnjega grofa med glavnimi dediči. To je zgodba treh žensk, ki so se v to rodbino poročile ali se vanjo rodile in z njo doživele vzpon in padec.

Bakrorez: obzidano mesto Celje ob reki z mostom in velik grad na strmi skali nad njim.
Celje s Starim gradom (ober Cilia) na skali in Savinjo (Saan fluss) spodaj. Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681.

Letnice

  1. 1341Friderik Žovneški postane celjski grof
  2. 1405Barbara se poroči s Sigismundom in je kronana za ogrsko kraljico
  3. 1408Barbara in Sigismund ustanovita Zmajev red
  4. 1414Barbara je v Aachnu kronana za nemško kraljico
  5. 1425Veronika je utopljena na Ojstrici (ali 1428)
  6. 1434Katarina se poroči z Ulrikom II.
  7. 1436Celjski grofje postanejo državni knezi
  8. 1437Barbara je v Pragi kronana za češko kraljico
  9. 1451Barbara umre za kugo v Mělníku
  10. 1456Ulrik II. je 9. novembra ubit v Beogradu; moška linija izumre
  11. 1492Katarina umre, zadnja izmed njih
  12. 1921Zvezde predstavljajo Slovence v grbu Kraljevine SHS
  13. 1991Tri zvezde preidejo v grb Slovenije

I. dejanje

Cesarica

Barbara je bila hči celjskega grofa Hermana II. Oče jo je leta 1401 zaročil z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, ki je bil štiriindvajset let starejši od nje. Poročila sta se novembra 1405 v Krapini, ko je bila stara okoli trinajst let, decembra pa je bila kronana za ogrsko kraljico.

Sigismund je zbiral krone, Barbara pa se je vzpenjala z njim. Leta 1414 je bila v Aachnu kronana za nemško kraljico, kot zadnja kraljica, kronana v stari prestolnici Karla Velikega, leta 1437 pa v katedrali sv. Vida v Pragi za češko kraljico. Viri jo pogosto imenujejo cesarica, vendar za cesarico nikoli ni bila kronana.

Bila je ena najbogatejših žensk tedanje Evrope in je sama upravljala obsežne posesti; ohranjenih je najmanj 270 njenih listin. Leta 1408 je s Sigismundom ustanovila Zmajev red, viteški red, po katerem je vlaški knez Vlad II. pozneje dobil svoje ime, Dracul.

Njen sloves so pisali sovražniki. Cesarjev kancler Kaspar Schlick jo je sovražil, humanist Enej Silvij Piccolomini, poznejši papež Pij II., pa je njegovo različico razširil po Evropi: vse do 20. stoletja je v zgodovinopisju veljala za »nemško Mesalino«. Šele v zadnjih desetletjih je bila rehabilitirana.

Ko je Sigismund leta 1437 umrl, jo je njegov naslednik Albreht dal zapreti v Bratislavi. Leta 1438 je s petsto konjeniki in svojo zakladnico pobegnila na poljski dvor v Krakov, julija 1441 pa se je vrnila na Češko, v Mělník, kjer je 11. julija 1451 umrla za kugo. Pokopana je v katedrali sv. Vida v Pragi; kje točno, ni več znano.

Bila je tudi Friderikova sestra, kar je pomembno v naslednjem dejanju.

II. dejanje

Tujka

Po Celjski kroniki je bila Veronika viteškega rodu, torej precej nižjega stanu od grofov. Njen pridevek so dolgo povezovali z Desinićem v Hrvaškem Zagorju, a le zaradi podobnosti imen; od kod je prišla, ostaja neznano.

Hermanov sin Friderik II. je od okoli leta 1415 živel ločeno od prve žene Elizabete Frankopanske. Umrla je verjetno leta 1423; zgodba, da jo je zabodel v postelji, se z viri ne ujema. Friderik se je z Veroniko poročil najpozneje sredi leta 1425 in živela sta na gradu Fridrihštajn nad Kočevjem.

Herman ni hotel sprejeti snahe tako nizkega rodu, prav tako ne njegov zet, cesar Sigismund. Sigismund je dal Friderika prijeti in ga izročil očetu, ki je lastnega sina vrgel v ječo. Veronika je zbežala k Frideriku Ptujskemu, ki jo je skril na Vurbergu, a so jo celjski zasledovalci odkrili.

Herman jo je v Celju postavil pred sodišče kot čarovnico: obtožili so jo, da je s čarovnijami znorila Friderika in skušala zastrupiti njegovega očeta. Njen zagovornik je bil tako spreten, da je sodišče obsodbo odklonilo. Herman jo je kljub temu dal zapreti na grad Ojstrica in jo 17. oktobra 1425 (po nekaterih virih 1428) dal utopiti v kadi.

Pokopali so jo v Braslovčah. Pozneje jo je Friderik dal prekopati v kartuzijo Jurklošter, kjer so vsako leto 17. oktobra molili za obletnico njene smrti. Njuno zgodbo pripovedujejo še danes, v dramah, romanih in operi; Oton Župančič je po njej leta 1924 napisal dramo v verzih Veronika Deseniška.

Bakrorez: dvorec z obzidanim vrtom v gozdnati dolini in grad na hribu zgoraj desno.
Ojstrica (Osterwiz), kot jo je Vischer upodobil leta 1681, več kot dve stoletji in pol po tem, ko so tu zaprli Veroniko. Georg Matthäus Vischer, Topographia Ducatus Stiriae, 1681.

III. dejanje

Preživela

Katarina je bila srbska princesa, hči despota Đurađa Brankovića in bizantinske princese Irene Kantakuzine, zato ji pravijo tudi Kantakuzina. 20. aprila 1434 se je pri petnajstih letih poročila s Friderikovim sinom Ulrikom II.; zakon je srbske despote povezal z eno velikih rodbin Srednje Evrope.

Ulrik je postal najmogočnejši mož, kar jih je rodbina kdaj imela: od leta 1452 varuh mladega kralja Ladislava in dejanski vladar Avstrije, leta 1456 pa kraljevi namestnik na Ogrskem. Tistega novembra je s kraljem prišel v Beograd, kjer se je zbirala vojska proti Osmanom. Zjutraj 9. novembra so ga v trdnjavi napadli možje Ladislava Hunyadija in ga obglavili.

Bil je zadnji celjski grof in ni zapustil sina. Za dediščino se je potegovalo triindvajset kandidatov; februarja 1457 jo je sodni zbor v Gradcu v celoti prisodil habsburškemu cesarju Frideriku III. Katarina, za katero so trije pisarji leta 1454 prepisali srbsko cerkveno knjigo, Varaždinski apostol, je moža preživela za šestintrideset let in umrla leta 1492.

Epilog

Zvezde so jih preživele

Celjski grofje so vztrajali 115 let, njihove zvezde vztrajajo dlje. V celjskem minoritskem samostanu se je ohranilo osemnajst lobanj celjskih grofov, od Friderika I. do Ulrika II. Od leta 1921 so zvezde predstavljale Slovence v grbu Kraljevine SHS, ko pa je Slovenija leta 1991 sprejela svoj grb, je nad Triglav postavila tri zlate šesterokrake zvezde.